Drive My Car / Filmske sobote v Lutkovnem

Dobitnik oskarja za najboljši mednarodni film preteklega leta (foto: Kinodvor).

DRIVE MY CAR (Doraibu mai ka)

Ponovitev: v soboto, 2. aprila ob 19. uri.

Ryusuke Hamaguchi / Japonska / 2021 / 179 min / japonščina, korejščina, angleščina s slovenskimi podnapisi

Tenkočutna in topla adaptacija kratke zgodbe japonskega mojstra Harukija Murakamija tke medčloveške vezi s takšnim občutkom in natančnostjo, da pozabimo na čas in se popolnoma predamo vožnji. Film je navdušil tako evropsko kot ameriško strokovno javnost, saj si je prislužil nagrado za najboljši scenarij in filmsko-kritiško priznanje FIPRESCI v Cannesu, senzacionalno pa se poteguje za kar štiri oskarje: za najboljši film, režijo, scenarij in tujejezično produkcijo. Lahko nasledi izjemen uspeh Parazita izpred treh let?

Yusuke Kafuku, gledališki igralec in režiser, ki po dveh letih še ni prebolel izgube ljubljene žene, sprejme režijo Strička Vanje na gledališkem festivalu v Hiroshimi. Tam spozna Misaki, zadržano mladenko, ki so mu jo dodelili za voznico. Med dolgimi vožnjami se med osamljenima tujcema splete zaupna vez in počasi najdeta pogum, da se soočita vsak s svojo preteklostjo. Manj kot pol leta po tistem, ko je njegov film O naključju in domišljiji osvojil berlinskega srebrnega medveda, je Ryusuke Hamaguchi za priredbo kratke zgodbe Harukija Murakamija prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu.

Režija: Ryusuke Hamaguchi
Scenarij: Ryusuke Hamaguchi, Takamasa Oe po istoimenski kratki zgodbi Harukija Murakamija
Fotografija: Hidetoshi Shinomiya
Montaža: Azusa Yamazaki
Glasba: Eiko Ishibashi
Produkcija: Teruhisa Yamamoto
Igrajo: Hidetoshi Nishijima, Toko Miura, Reika Kirishima, Masaki Okada in drugi
Distribucija: Demiurg
Nagrade: Cannes (nagrada za najboljši scenarij, nagrada FIPRESCI, nagrada ekumenske žirije); Chicago (nagrada žirije, nagrada občinstva za najboljši mednarodni film); japonski kandidat za oskarja za najboljši mednarodni film; nominacije za oskarja v kategorijah za najboljši film, režijo in scenarij.

KRITIKA

»Film, ki posredno odseva intimno izkušnjo vsakogar od nas in utegne še dolgo sijati v temni noči naše razburkane podzavesti.«
Thierry Jousse, Les Inrockuptibles

»Drive My Car izgleda kot ekranizacija Kierkegaardove Ponovitve, slovite filozofske komedije nravi, v kateri protagonist – Constantin Constantius, Kierkegaardov alter ego – ugotovi, da ponovitev ni mogoča. »Odkril sem, da ponovitve sploh ni, in se o tem prepričal, saj se mi je ponavljalo na vse mogoče načine.« Ponavlja se torej le nemožnost ponovitve. Natanko to pa izkusi tudi Yusuke: ponovitev nikoli ne uspe, toda prav njen vsakokratni neuspeh ustvari tisti »čudežni« presežek – nekaj novega, izvirnega, presenetljivega, transformativnega. Novo in transformativno nastane le skozi ponovitev. Le ponovitev ti uredi misli. Le ponovitev ti uredi srce. Ljubezen terja ponovitev. Ljubezen terja vajo. Ljubezen terja vožnje. Dolge vožnje. ZELO ZA«
Marcel Štefančič, jr., Mladina

To je film o razmerju med izpovedjo, ustvarjalnostjo in spolnostjo ter o brezmejnem misteriju, ki ga predstavljajo življenja in skrivnosti drugih ljudi. /…/ Drive My Car je razširitev kratke zgodbe in lahko bi rekli, da je Hamaguchijeva pripovedna estetika kot v njegovih drugih filmih tudi tu mozaik ali koreografija kratkih zgodb, arhipelag življenj. Yusuke, Oto, Koji in Misaki živijo vsak svojo zgodbo, drama pa jih prepleta in prekriva kot kak Vennov diagram. Nekaj zelo ganljivega pa se zgodi, ko se približamo posamezni zgodbi, posameznemu življenju. Resnično vznemirljiva in navdihujoča izkušnja.«
Peter Bradshaw, The Guardian

IZ PRVE ROKE

»Film po kratki zgodbi Drive My Car /…/ sem si želel posneti zaradi treh razlogov. Prvi je bil, da v zgodbi nastopata dva zanimiva lika, Kafuku in Misaki, in da njune interakcije potekajo v avtomobilu. Ti opisi so v meni prebudili lastne spomine na intimne pogovore, ki se lahko rodijo le v tem zaprtem, premikajočem se prostoru. Ker gre za prostor, ki se premika, ga v nekem smislu ni nikjer, zato nam včasih lahko pomaga odkriti plati samih sebe, ki jih nismo nikoli nikomur pokazali, ali pa misli, ki jih prej nismo znali ubesediti.
Drugi razlog je bil, da je ena izmed tem zgodbe dramska igra. Igrati pomeni imeti več identitet – gre tako rekoč za družbeno sprejeto obliko norosti. Poklic igralca je seveda naporen in včasih pripelje tudi do resnih osebnih kriz. Vendar poznam ljudi, ki nimajo druge izbire. In zanje je prav ta norost zdravilo, ki jim omogoča, da živijo naprej. Igranje kot ‘način preživetja’ je nekaj, kar me že dolgo časa zanima.
Zadnji razlog je bil dvoumni lik Takatsukija in način, kako avtor prikaže njegov ‘glas’. Kafuku je precej gotov, da je Takatsuki spal z njegovo ženo tik pred njeno smrtjo, in moškega opiše kot ‘ne posebno dobrega igralca’. Toda nekega dne Takatsuki odkrije Kafukujevo ‘slepo pego’. ‘Če želimo resnično videti drugega človeka, se moramo najprej zazreti vase,’ reče – in če ta precej stereotipna pripomba Kafukuja prizadene, je to zato, ker nagonsko čuti, da gre za ‘resnico’, do katere sam nikoli ne bi mogel priti: ‘Njegove besede so bile jasne in polne prepričanja. Očitno je bilo, da ne igra.’
Pomislil sem, da takšne glasove poznam; slišal sem jih v resničnem življenju. Vem tudi, da ko takšen glas enkrat slišiš, ne moreš biti več kot prej; odgovoriti moraš na vprašanja, ki jih zastavlja. Zgodba ne pove, kaj se zgodi potem, meni pa se je zdelo, da je Kafukujev odziv vredno prikazati.
Ko sem se lotil priredbe /…/, sem si zamislil, da bi se ta vprašanja in odgovori vrstili kot veriga ‘glasov’, ki prinašajo resnico – tako kot v Murakamijevi zgodbi –, končati pa sem hotel s Kafukujevim odgovorom. Poleg tega sem želel gledalcu ponuditi izkušnjo, ki bi mu omogočala, da pod igrano fikcijo nenehno, nagonsko zaznava resnico.« – Ryusuke Hamaguchi

O AVTORJU

Japonski režiser Ryusuke Hamaguchi, rojen leta 1978, je diplomiral iz filma na Umetniški univerzi v Tokiu. Mednarodno se je uveljavil leta 2015, ko je njegova epska melodrama Happi Awa na festivalu v Locarnu osvojila posebno omembo za scenarij in nagrado za najboljšo igralko, tri leta kasneje pa se je s skrivnostno romanco Asako I & II (Netemo sametemo) uvrstil v uradni program festivala v Cannesu. Letos sta velik uspeh doživela kar dva režiserjeva filma: triptih O naključju in domišljiji (Guzen to sozo) je na Berlinalu prejel srebrnega medveda (veliko nagrado žirije), Drive My Car pa je bil v Cannesu nagrajen za najboljši scenarij.

Podrobnosti o dogodku
Nakup vstopnice
5,00EUR
Podrobnosti o dogodku
Partnerji