Novi jugoslovanski film ni bil ne v teoriji ne v praksi fiksiran kot postulat, ki naj bi ga avtorji dosledno uresničevali. Posamezniki so pri svojem ustvarjanju uživali precejšnjo stopnjo svobode, lahko so delovali neodvisno, na ta način pa tlakovali, po besedah Dušana Stojanovića, »mozaik« povsem avtorskih poetik in stilov, ki pa so nerazdružljivo povezani s socialno-političnim kontekstom socialistične Jugoslavije v šestdesetih letih. Prav politični ali družbeni dejavniki, ki jih nekateri novi in predvsem »črni« jugoslovanski filmi obravnavajo, »zagotavljajo energijo, ki jim daje njihov brezkompromisen progresivni« in »subverzivni naboj«. Zaradi estetskega radikalizma (avtorji so se zoperstavljali narativnim oblikam, tematikam in strukturam ter vizualnim/zvočnim konvencijam večinskega filma), socialnega naboja in političnih implikacij, ki jih je novi film sprožal, predstavlja pravzaprav eno najsubverzivnejših gibanj šestdesetih let.
O predavateljici
Dr. Maja Krajnc (rojena leta 1982) je doktorirala iz Medijskih študijev na ISH. Od leta 2007 je (ustanovitvena) članica uredniškega odbora revije KINO!, od leta 2011 pa odgovorna urednica revije za film in filmsko KINO! ter predsednica Društva za širjenje filmske kulture KINO!. Na področju avdio-vizualne umetnosti deluje kot avtorica in urednica publikacij (Razpad Jugoslavije na filmu Pavla Levija, Film proti spektaklu Jean-Louisa Comollija, Vzgoja za film Alaina Bergalaja, Camera politica Emmanuela Barota, zbornik Jesenske šole 2016: Vidiki postjugoslovanskega filma). Kot redna zunanja sodelavka Slovenske kinoteke koordinira, pripravlja in izvaja pedagoški program Kino-katedra za osnovnošolce in srednješolce; je avtorica izobraževalnega priročnika za učitelje Osnove filmske ustvarjalnosti. Je koordinatorica in izvajalka projekta Razumevanje filma. Pod okriljem Društva KINO! izvaja izobraževalni program za mlade Ostrenje pogleda ter sodeluje z mnogimi filmskimi ustanovami in festivali.
